Bilo je že skoraj proti koncu avgusta lansko leto, ko se je Izola izkazala za popolno rešitev izziva, ki sem ga imela. Našla se je namreč hiša, ki smo jo iskali. Imeli smo čisto določene želje, kaj želimo od hiše, v kateri bomo bivali in dokler se ni našlo nekaj najbolj podobnega, nismo nehali dalje.  Bila sem na veliko ogledih in res je bilo veliko hiš že kar primernih, ampak sem verjela v to, da se bo vseeno našlo nekaj še bolj primernega.

Na koncu se je ta hiša res našla in to je bil hiša, ki jo je imela Izola, ne kaj preveč oddaljena od morja. Z avtom imam do najbližje plaže, ki je res lepa, malce več kot deset minut. Ta del je v resnici še boljši kakor pa tisti, ki sem si ga želela v svojem cilju. Ta plaža ni čisto tam, kjer je Izola oziroma njen center, ampak je že malce ven iz središča proti Portorožu. Kar je še boljše, ker si res ne želim, vedno biti na plaži, kjer je pol Slovenije na enkrat. Takrat, ko si bom to zaželela, bom šla v Portorož. Tam se vseeno več stvari dogaja. Ampak to mislim, da se bo precej redko zgodilo. Bolj verjetno se bo zgodilo, da bom šla proti Ankaranu, ker je tam še lepša plaža. Vsaj meni osebno. In ko ne bo sezone, vem, da bo tam ravno prav ljudi in ne bo nobene gneče. 

To, da je Izola tako blizu je pa v resnici samo en zelo velik plus. Tista plaža tam je res ravno pravšnja za to, da grem, lahko na hitro zaplavati nekaj metrov in se grem sončiti za kakšno uro. Ko bom pa želela celodnevnega izklopa pa že vem, kam bom šla, da mi bi najbolj udobno. Žal to ne bo Izola, ker je takrat, ko to potrebujem najbolj polna, bo pa nekaj drugega.